THE BLUE LAGOON

Trenutek, ko nadzor nad tvojimi misli in dejanji prevzame tvoja podzavest in se ti vsak delček kože naježi je najbližje kako lahko opišem ta session.

Voda, ki sva jo z Luko vsak na svoj način doživela v otroštvu in nama je že takrat pustila velik pečat ter je vedno bila tam v ozadju ko se je govorilo o sanjarenju. 450 hektarjev kristalno čiste gramoznice, ki ima tako zgodovino da bi lahko človek rekel da ima že svojo dušo. Ko se nama je prvič na dan pricurljala ideja da bi poskusila to kar je številnim že spodletelo a nekaterim uspelo doživeti nekaj kar jim je zagotovo ostalo v spominu. Poskusiti pretentati in pred objektiv dvigniti kakšnega borca iz globin Gyekenyesa!

Ker sva vedno za težje izzive, saj so le ti motivacija in najin stil, ni trajalo dolgo da sva bila že napoti na prvi tour okrog jezera. Ko gre za taki kaliber jezera sva res dala vse šale na stran in se brezkompromisno lotila zadeve, kajti sreči nisva želela prepustiti kaj dosti. Zato sva naredila domačo nalogo, obhodila celo jezero ter začela sestavljati nekakšne temelje načrta. Pogovori z domačini, znanci in spremljanje dogajanja so bili stalnica. Tak se je začelo nešteto brainstormingov, natipkanih sporočil, kav in piv ter še kaj na misijo “bluelagoon”. Tako sva po tretjem ogledu imela izbran nabor mest, ki so nama ustrezala.

Prva kljukica je bila narejena. Zavedala sva se, da bo potrebno opremo in drobnarije pripravit na vse kar bo jezero vrglo proti nama. Zato sva skoraj tedensko vsaki del opreme nadgradila, dodelala skoraj dnevno. Globlje glave, močnejše predvrvice, večji svinci, nešteto krat preverjala odpornost laksa, leaderjev proti školjkam in še bi lahko našteval. Mogoče se zdi kot pretiravanje ampak res nisva hotela, da bi zaradi kakšne nepreverjenega kosa opreme lahko ostala brez ribe življenja.

 

Nekako sva le prišla do nečesa s čim sva bila zadovoljna. Sledila je večna dilema. Vaba. Vedela sva da velik problem znajo biti somiči, velike bele ribe, kot piko na i pa še zelene alge, ki so se začele pojavljati. O strukturi dna sva se zavedala da lahko pričakujeva vse kar nama pade na misel. Glede na ogromno paleto, ki nama je izbiro le otežila, saj je dovoljeno loviti na 2 palici, sva oba za osnovo izbrala Natur Fish v 20mm in 30mm, ki se vedno znova izkaže skozi vso leto in vse vodah. Cilj nama je bil da ribo na vsak način ustaviva in zadrživa na mestih, ter da se bo dobro počutila na le teh. Tako sva vedno imela na voljo CSL in Boosterje če bi želela povečati atraktivnost Natur Fisha. K temu sva se odločila za Scorpion Chili, ki je nekoliko obstojnejša na trnku in v upanju da bi lažje kljubovala somičem, še posebej Devil Kiss in Deadly Sting. Zraven sva še vzela okuse Krill, Squid saj so številne kapitalce s svojim izrazitim vonjem premamili iz globin. Kot ekstra izbiro za s seboj imela še Green Chili Black Pepper in iz Dream serije Black mambo ter novost Lake Mussel nepozabna orožja v lovu na starešine!

 

Datum odhoda se je približeval, tako je število neprespanih noči raslo, evforija je bila pred vrati. Še zadnji večer med pakiranjem preveriva ali imava res vse in nastaviva budilke, ki jih tako ali tako ne bi trebalo. Po uri in pol madžarskih cest in lukenj pade cmok iz grla. Željeno mesto je nezasedeno! In že kot nora pakirava v čoln, saj sva le tako lahko prišla tja. Po ureditvi običajnih kemp stvari končno stopiva v čoln s prižganim sonarjem. Iskanje se je tako začelo. Globine pa so se kar vrstile, vse do 19m. Pred nama dobrih 100 ha vode, katero sva poskusila kar se da načrtno presonirat v upanju, da bi čim prej prestregla migracijske poti krapov.

Luka se je odločil zaprti prehod v ta del jezera, kjer je našel obetaven greben. Kar je poskusil s tem da je nastavil en sistem preko previsa, drugi pa takorekoč na steno previsa. Ter širše nakrmil kakšnih 5 kg Natur Fisha ter nekaj pesti Lake Mussla preko previsa, ter na drugo mesto pravtako 5kg NaturFisha v kombinaciji z Chili Squidom. V upanju da nama uspe čim prej ugotoviti ali se riba seli ali je že ustaljena in pripravljena za drst sva poskusila loviti taka mesta kjer se nama je zdelo da z ene ali druge strani mora riba plavati mimo.

Tako sem se jaz odločil poiskati mesto ob nama levem robu. Ob približevanju k robu zasledim lep greben, ki se je počasi iz 14m dvignil na 7.4m ter se lepo spustil na 10m ter dalje na 14m. Seveda take priložnosti nisem zanemaril kajti prav ob takih podvodnih “gorah” se ustavi veliko hrane in je po mojem mnenju vredno nastaviti past za kakega starejšega obiskovalca. Nastavim preko grebena ter širše nakrmim 5kg NaturFisha ter pol kg Scorpion Chili Devil Kissa, na katerega lahko vedno računam. Nakar pridem s palico do obale pa seveda moja sreča se naredi neurje z močnimi sunki vetra. Jaz pa potrebujem še 1 mesto … seveda sem poskusil kaj najti a ko sem prišel do odprte vode me je enostavno preveč odnašalo, zato sem za prvo noč nastavil v bližnji kot ob nekaj podrtih drevesih ter lepo stopničko iz 3 na 5 m ter vrgel par pesti Green Chili Black Pepperja.

 

 

Prva noč je bila pred nama in občutek je bil neopisljiv, kajti tukaj pa res ne veš kaj bo na drugem koncu sistema ob prijemu. Nevihta naju prisili v šotor, tako sva tudi hitro zaključila dan v upanju, da se ne bova zjutraj zbudila in rekla: “Spet puška!”

 

Žal sva ga morala reči omenjen stavek. Riba se je kazala na odprti vodi in daleč v zalivu. Na to seveda nisva ostala brez odgovora in reagirala. Jaz sem našel še en lep greben na odprtem ter blizu bagra, Luka pa je en sistem preselil na “špic” , ki je bil oddaljen 450m. Tokrat je poskusil plitko vodo in nastavil na 4.6m ter se v upanju da mu ne zmanjka najlona odpravil proti bazi. Ob prihodu pogledam njegovo rolo na kateri je bilo mogoče kakih 10m najlona. Nič novega, ekstremni časi zahtevajo ekstremne rešitve. Palico odloži na banksticke, želi vklopiti signalizator, nakar se upogne špic palice, se pogledava, pa saj ni mogoče, ja pa je bilo. Prvi prijem! Že sva v čolnu in proti prvemu prebivalcu “Blue Lagoona”. Prideva nad ribo, ki se ne preda zlahka, ampak na koncu pristane vseeno v podmetalki. To je to! Prvi košček sestavljanke! Pa to 12,8 kg težak! Urediva formalnosti, Luka ponovno razvleče sistem, še vedno oba v transu, nato pa ponovno prijem, isto mesto. Noro!

Luka je imel prijem na vsaki 2 do 3 ure in to vse ribe okrog 10kg. Veter je zapihal v zaliv in rezultat je tu. Zanesljiv vir hrane na dobri lokaciji. Sedaj pa se je začelo za res!

Nato pa ima Luka tisti zavidljiv prijem ob 12ih, oba takoj v čolnu, drviva proti ribi nato pa šok, vse naekrat popusti, saj ne more biti res. Prerezan snag leader… krivca pa najdeva nekaj m pod vodo. Na sonarju pokaže nekaj metrov visoko palico, ki je verjetno zarasla s školjkami…

Glavo gor in naprej, drugo nama ni preostalo. Jaz sem ostal brez prijema, a sem se odločil da vstrajam. Riba se je začela gibat, upala sva da je šla v zaliv in ne iz njega. Na potrdilo tega nisva dolgo čakala, kajti ob tistih tipičnih 1nih ponoči sem tudi jaz imel prvi prijem.

Sedaj sva imela oba ribe na krmiščih in to se je začelo opažat v številu praznih akumulatorjih, kajti na dan sva imela po 5-6 prijemov, ter naredila kar nekaj kilometrov. ”Standardne” ribe okrog 10kg.

Vse do četrtega dneva. Veslanje naju je dohitelo in oba kot umorjena spiva, dokler naju ob 7mih ne zbudi moj signalizator, pridem nad ribo spet luskinar okoli 7kg, hitro ga spustim ter nastavim nazaj. Čez nekaj ur spet prijem na drugi poziciji, tokrat sva oba na čolnu in seveda se je riba zapletla v bojo, ampak sva elegatno rešila zadevo. Ko prideva nad ribo, zagledava debelega usnjarja, ki je silil v globino. Po kakih 15min borbe pa je vseeno pristal v podmetalki. Zagotovo 15+! Too!

Z doseženim ciljem in smehom do ušes, še uspem nastaviti nazaj, kajti celoten dril se je odvijal nad krmiščem. Presrečen dokonca pojem zajtrk in komaj pridem k sebi. Pa spet naredi pip moj signalizator, kar pomeni samo eno ko loviš na 300+ m. Prideva na pol poti s čolnom, nakar začutim velik upor, “stari to je večji” rečem Luki. Slediva najlonu, začne se namotavat leader, nato pa se riba obrne poleg čolna. Kaaaaaaaj?! Zgledava pravo bunko oz. Bunko, ki se obrne nato pa močno zaplava proti 15im metrom, ter sili v še globlje. Riba je bila res močna, kar še enkrat kaže karatker same vode, z role je odvijala najlon kot nora, ker je bil ob fini zavori ISO-ta še ekstra užitek. Koliko gor toliko dol, moja kolena pa kot želatina… potem pa se le pokaže na površju in Luka sprve zajame zver v podmetalko! Cmoon! Nerealno ! Skačeva po čolnu kot nora, blizu 25KG je zagotovo! Ko sanje postanejo resničnost… prispeva na obalo, pustiva da se riba spočije, nato pa jo dvigneva in stehtava! Tehtnica se ustavi pri 24,2 KG! Nov osebni rekord pa še to na Gyekenyesu! Neopisljivo. Pa še to kakšna riba, res pravi domorodec!

 

 

Tako sta nama ostala še 2 dneva, ki sta naju presenetila, saj se je število pijemov zmanjševalo postopoma, kar sva pripisala vetru, ki je začel pihat v nasprotno smer. Tako nama je jezero še ekrat dalo vedet, da še imava veliko koščkov za sestavit, ampak ker naju poznam, vem da jih bova! Jezero, ob katerem dobim res poseben občutek in neizmerno mero motivacije, saj skriva še veliko veliko več. Gyekenyes zagotvo se še vidimo!

Hvala za pozornost! Tight lines!

Aleš Cigut